Tekla je. Tako hitro, kot so jo nesle noge. Nato se je ustavila in odprla oči. Stala je sredi polja, edina stvar, ki ji je zakrivala pogled, so bile hiše in svetle luči nekje v daljavi. Okrog nje je bilo na tisoče zvezd. In majhni oblaki. In mrzel veter. Baje bo jutri sneg.
In čeprav je bila sredi noči na širokem in tihem polju se je počutila igubljeno. Majhno. Utesnejeno. In predvsem - samo. Ozrla se je v nebo, pred očmi se ji je zavrtelo. Toliko občutkov, misli, ljudi. Vdihnila je svež, rahlo zatohel zrak. Je zgrešila pot? Se je izgubila? Kje sploh je? Kdo sploh je? Kam gre? Ozrla se je nazaj proti idilično urejenim hišam, nazaj proti realnosti. Zagrmelo je, strela je švignila izza oblakov.
Zakaj ni nikogar ob meni, zakaj me nihče ne posluša, čemu sem tu, se je vprašala. Zaprla je oči in začutila pekočo bolečino v grlu ter mraz na mokrih licih. Naenkrat ni slišala ničesar več, misli so bile prazne. V glavi pa ji je še vedno odzvanjalo vprašanje - zakaj. In tekla je naprej.
